pred spanjem

Nimam kaj govoriti. Kot da sem že vse povedala. Tisto, kar bi hotela, itak ne smem. Odločila sem se, da povem vsaj to. Že dolgo mi je vseeno, le da tega nisem vedela. Utrujena sem. Čudno. Mogoče se že kateri zdi čudno. Tisti, ki me ima na očeh vsekakor. Ko bi le vedela katera je to. Ne, saj je vseeno, zdaj se pač ne bi več drugače obnašala, kot se. Popuščam to je dejstvo. Le da me ni zateklo, ne, odločila sem se. Ne bom več vztrajala v popolnosti. Kaj ni vseeno ali živiš 125 let ali pa 176? Zadnje čase mi je popolnoma vseeno. Če zdajle katera to bere, je že javila naprej. Kar naj1 Še čestitala ji bom. Rekla ji bom, da mi je skrajšala muke. No in če bere, ji povem še to, kar prav gotovo ne ve, da so takšno stanje, kot je zdaj moje, nekoč imenovali depresija. Ne, tega ne ve nobena. Že davno smo izbrisali vse fajle! No more memories! Bila bi enaka, če ne bi takrat odkrila tiste knjige. Še dobro, da sem se jo naučila napamet. Tudi vse pesmi še pomnim. Včasih bi rada kaj izbrisala. Recimo, da sem izbrisala spomin na to, kam sem skrila knjigo. Nihče me ne pripravi, da bi se spet spomnila. Ha, ha! O, tabletka že deluje? Ni to malce prezgodaj? Je, saj je še vzela nisem. Ali pa je ta ... Za nocoj sem programirala zelo blagodejne sanje. Jutri moram biti spočita. Ampak saj nisem jaz programirala ... Kaj se dogaja? Nekdo me bere. Gleda mi v glavo in me bere, priklopila me je, ne da bi začutila kdaj. O, ti packa ... Ah, pa kaj ... Vse je lepo in počutim se odli ...